Kako se zgodi, da v toku življenja tako hitro pozabimo na stvari, ki nam nekaj pomenijo. V tem težkem, vsega-boječem vsakdanu, ko se vdinjamo sistemu, da bi iz njega konec meseca nekaj potegnili, pozabljamo na prijateljstva, na odnose z bližnjimi, pozabljamo na romantiko.

Ne pustimo si biti več nežni in ranljivi, obrnemo se stran, ko samo še v filmu lahko vidimo dva, ki se imata rada in sta si srčno naklonjena. Ne pustimo si biti več idealisti, ne verjamemo več v žerjavico, ki je včasih zagorela, ko smo nekoga pogledali globoko v oči. Raje gledamo v zaslone in se delamo, da smo taf šit madrfakrji.